Bele Vode pri Šoštanju niso le mirno hribovsko naselje na zahodnem obrobju Šaleške doline, ampak kraj z izjemno plastovito preteklostjo. Sestavljajo ga zaselki in samotne kmetije, njegovo podobo pa so skozi stoletja oblikovali potoki Ljubija, Hudi potok, Bela voda in Štajerska Kramarica. Da je bil ta prostor pomemben že zelo zgodaj, priča Mornova zijalka ob Hudem potoku, arheološko najdišče iz starejše kamene dobe.
Najmočnejši zgodovinski pečat kraja nosi župnijska cerkev sv. Andreja. Kot mozirska podružnica se prvič omenja leta 1482, ko ji je papež podelil posebne romarske odpustke. Vizitacijski zapisnik iz leta 1631 omenja tri oltarje, hkrati pa pove, da je bila cerkev v slabem stanju, zato so jo sredi 17. stoletja zaprli, podrli in kmalu zgradili na novo. Ko so Bele Vode leta 1786 postale sedež samostojne duhovnije, je cerkev do leta 1793 dobila današnjo podobo; pozneje je bila še poslikana in bogato opremljena. Čeprav je bila večkrat predelana, lokalni viri še danes poudarjajo njeno starejšo, gotsko osnovo, medtem ko njen sedanji videz deluje predvsem baročno.
Pomemben del zgodovine Belih Vod je tudi romarska tradicija. Nad krajem stoji Sv. Križ, nekdanja Oslovska gora, ki jo občinski viri omenjajo kot znano božjo pot z dvema cerkvama sv. Križa. Register kulturne dediščine za cerkev sv. Križa v Belih Vodah navaja, da je bila zgrajena v poznobaročni tradiciji med letoma 1850 in 1857, kar lepo kaže, da je bil ta prostor dolgo versko in družbeno središče širšega območja.
Zgodovina kraja pa ni zapisana samo v cerkvah, temveč tudi v domačijah in načinu življenja. Bele Vode so se razvile kot razloženo hribovsko naselje, kjer so ljudje živeli predvsem od kmetijstva, živinoreje, gozda in pozneje tudi manjših lesnopredelovalnih dejavnosti. Med najbolj zanimivimi ohranjenimi stavbami je domačija pri Bačovniku: pritlično zidana hiša iz leta 1885 s še starejšo kaščo in zidanim svinjakom s fresko sv. Antona. Prav v takšnih stavbah se še danes zrcalijo vztrajnost, delavnost in tesna povezanost domačinov z zemljo.
Posebno mesto v zgodovinskem spominu kraja ima tudi druga svetovna vojna. V bližnjem Žlebniku je leta 1944 padel pesnik Karel Destovnik – Kajuh, zato Bele Vode niso le kraj starejše cerkvene in kmečke dediščine, ampak tudi prostor močnega spomina na odpor in težko 20. stoletje. Občina Šoštanj je na domačiji pri Žlebniku pozneje odprla tudi Kajuhovo spominsko obeležje.
Bele Vode so zato mnogo več kot le vas nad Šoštanjem. So kraj, kjer se prazgodovina, romarska tradicija, kmečka vztrajnost in zgodovinski spomin prepletajo v eno samo zgodbo. Prav ta preplet daje Belim Vodam poseben značaj: tukaj preteklost ni nekaj oddaljenega, ampak nekaj, kar še vedno živi v pokrajini, cerkvah, domačijah in imenih, ki jih domačini ohranjajo iz roda v rod.