Vodstvu Kulturno športnega društva iz Belih Vod nikoli ne zmanjka idej, kako bi njegovi člani pozabili na vsakdanje skrbi, se sprostili in naredili nekaj za svoje telo in dušo. Takšna priložnost se je ponudila v soboto, 5. junija 2014.
Vodstvo KŠD Vulkan je pripravilo organizacijski načrt za izlet in pohod na naše največje visokogorsko jezero. Pred nami je bil jasno zastavljen cilj. Povzpeti se moramo do Krnskega jezera v Julijskih Alpah.
Pot smo začeli pri Razpodovniku v Belih Vodah. Planinsko opremljeni smo se vkrcali na avtobus. Med vožnjo smo klepetali in občudovali lepote naših pokrajin. Po prevoženi Štajerski in Gorenjski smo se peljali po delu sosednje Italije in se vrnili nazaj v Slovenijo. Med Trento in Bovcem se je pri vasi Soča cesta odcepila v Lepeno. Parkirali smo pri domu dr. Klementa Juga v Lepeni. Pripravili smo se za pohod in pot nadaljevali v breg po široki stezi, ki se je vila po gozdnatem pobočju. Kljub gostim krošnjam, ki pot skrivajo pred soncem, nas je hoja v breg precej ogrela. Vzpenjali smo se enakomerno, prehodili ovinek za ovinkom in bili veseli, da smo z vsakim prehojenim ovinkom bližje cilju. In res, po slabih dveh urah hoje, se je začelo nad nami svetlikati. Vedeli smo, da naš cilj ni več daleč. Prispeli smo do doma na Krnskih jezerih. Prislužili smo si suhe majice, malico in hladno pijačo. Sproščujoči pogovori, svež zrak, objem toplega sonca in še kaj. Toliko užitkov, da bi lahko kar obsedeli. Kaj pa naš biser Krnskega pogorja? Dvignili smo se in pot nadaljevali mimo pastirske koče ter po nekaj minutah zagledali čudovito Krnsko jezero, ki ga obdajajo vabljivi travniki in ti pohodnike kar kličejo k počitku. Občudovali smo življenje v jezeru, ki je bilo bogato z ribami, paglavci in še čem. Travnike okrog jezera pa so krasili pisano obarvani cvetovi planinskega rastja, ki privablja poglede vsakega obiskovalca. Vse to pa leži v objemu mogočnih gora.
Nekdo je pogledal na uro. Ugotovili smo, da je že pozno in se moramo vrniti nazaj v dolino. Vračali smo se veseli in zadovoljni. Kljub vsemu pa ovinkov ni in ni zmanjkalo. Noge so postajale vedno težje, korak počasnejši, oči pa utrujene od gledanja, da se ti ne bi po robu postavil kakšen kamen, ki bi ga lahko dolžil za padec. K sreči se to nikomur ni zgodilo. Vrnili smo se do avtobusa. Po okrepčilu nas je šofer Edo po nekaj urni vožnji varno pripeljal nazaj v Bele Vode.
Pozno zvečer je minil dan, poln nepozabnih razgledov in užitkov ob nedotaknjeni naravi in čistem zraku. Napolnili smo si baterije in z optimizmom čakamo na nove izzive.
