Vodstvu Kulturno športnega društva iz Belih Vod nikoli ne zmanjka idej, kako bi njegovi člani pozabili na vsakdanje skrbi, se sprostili in naredili nekaj za svoje telo in dušo. Takšna priložnost se je ponudila v soboto, 5. junija 2014.
Vodstvo KŠD Vulkan je pripravilo organizacijski načrt za izlet in pohod na naše največje visokogorsko jezero. Pred nami je bil jasno zastavljen cilj. Povzpeti se moramo do Krnskega jezera v Julijskih Alpah.
Pot smo začeli pri Razpodovniku v Belih Vodah. Planinsko opremljeni smo se vkrcali na avtobus. Med vožnjo smo klepetali in občudovali lepote naših pokrajin. Po prevoženi Štajerski in Gorenjski smo se peljali po delu sosednje Italije in se vrnili nazaj v Slovenijo. Med Trento in Bovcem se je pri vasi Soča cesta odcepila v Lepeno. Parkirali smo pri domu dr. Klementa Juga v Lepeni. Pripravili smo se za pohod in pot nadaljevali v breg po široki stezi, ki se je vila po gozdnatem pobočju. Kljub gostim krošnjam, ki pot skrivajo pred soncem, nas je hoja v breg precej ogrela. Vzpenjali smo se enakomerno, prehodili ovinek za ovinkom in bili veseli, da smo z vsakim prehojenim ovinkom bližje cilju. In res, po slabih dveh urah hoje, se je začelo nad nami svetlikati. Vedeli smo, da naš cilj ni več daleč. Prispeli smo do doma na Krnskih jezerih. Prislužili smo si suhe majice, malico in hladno pijačo. Sproščujoči pogovori, svež zrak, objem toplega sonca in še kaj. Toliko užitkov, da bi lahko kar obsedeli. Kaj pa naš biser Krnskega pogorja? Dvignili smo se in pot nadaljevali mimo pastirske koče ter po nekaj minutah zagledali čudovito Krnsko jezero, ki ga obdajajo vabljivi travniki in ti pohodnike kar kličejo k počitku. Občudovali smo življenje v jezeru, ki je bilo bogato z ribami, paglavci in še čem. Travnike okrog jezera pa so krasili pisano obarvani cvetovi planinskega rastja, ki privablja poglede vsakega obiskovalca. Vse to pa leži v objemu mogočnih gora.
Nekdo je pogledal na uro. Ugotovili smo, da je že pozno in se moramo vrniti nazaj v dolino. Vračali smo se veseli in zadovoljni. Kljub vsemu pa ovinkov ni in ni zmanjkalo. Noge so postajale vedno težje, korak počasnejši, oči pa utrujene od gledanja, da se ti ne bi po robu postavil kakšen kamen, ki bi ga lahko dolžil za padec. K sreči se to nikomur ni zgodilo. Vrnili smo se do avtobusa. Po okrepčilu nas je šofer Edo po nekaj urni vožnji varno pripeljal nazaj v Bele Vode.
Pozno zvečer je minil dan, poln nepozabnih razgledov in užitkov ob nedotaknjeni naravi in čistem zraku. Napolnili smo si baterije in z optimizmom čakamo na nove izzive.
junij 2014 P T S Č P S N 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 Arhivi
- maj 2023
- april 2023
- marec 2023
- februar 2023
- januar 2023
- december 2022
- november 2022
- oktober 2022
- september 2022
- avgust 2022
- julij 2022
- junij 2022
- april 2022
- marec 2022
- februar 2022
- januar 2022
- november 2021
- oktober 2021
- julij 2021
- junij 2021
- maj 2021
- julij 2020
- marec 2020
- februar 2020
- januar 2020
- december 2019
- november 2019
- oktober 2019
- september 2019
- junij 2019
- maj 2019
- april 2019
- marec 2019
- februar 2019
- december 2018
- november 2018
- oktober 2018
- september 2018
- avgust 2018
- julij 2018
- junij 2018
- maj 2018
- april 2018
- marec 2018
- februar 2018
- januar 2018
- december 2017
- november 2017
- oktober 2017
- september 2017
- avgust 2017
- julij 2017
- junij 2017
- april 2017
- marec 2017
- februar 2017
- december 2016
- november 2016
- oktober 2016
- september 2016
- april 2016
- marec 2016
- februar 2016
- december 2015
- oktober 2015
- september 2015
- junij 2015
- marec 2015
- februar 2015
- december 2014
- november 2014
- oktober 2014
- september 2014
- avgust 2014
- julij 2014
- junij 2014
- april 2014
- marec 2014
- februar 2014
- december 2013
- oktober 2013
- avgust 2011
- september 2010
- junij 2008
- avgust 2005
Kategorije