TRADICIONALNI POHOD PO OBROBJU BELIH VOD

V soboto, 4. oktobra 2014, sta KŠD Vulkan in KS Bele Vode, ob prazniku občine Šoštanj, organizirala tradicionalni pohod po obrobju Belih Vod. Ob 8. uri zjutraj smo se zbrali na igrišču v Belih Vodah z namenom, da prehodimo prvo tretjino. Lepo število pohodnikov je zjutraj z veseljem zapustilo toplo posteljo in se nam pridružilo, kajti obetal se nam je krasen jesenski dan . Po kratkem jutranjem pozdravu smo počasi napolnili nahrbtnike z »gorivom« in se po gozdni poti odpravili po hribu navzdol . Na hitro smo se ustavili pri Slivniku, pozdravili domače, se malo okrepčali in s seboj vzeli našo članico Olgo. Spustili smo se po njihovih pašnikih v graben, kjer sta nas naša člana Vera in Miran prijazno sprejela v svoj mali raj ob potočku in nam postregla s toplim čajem in slastnim domačim pecivom, preden sta se nam pridružila na pohodu. Nadaljevali smo pot po glavni cesti, nato pa zavili v gozd in se začeli vzpenjati proti Srebotniku, kjer nas je ob poti pozdravil prečudovit konj, ki se je z veseljem pustil, da smo ga malo pobožali. Od Srebotnika smo, po kratkem vzponu po gozdni poti, kmalu prispeli do Prešarjeve domačije. Spet smo malo poklepetali z domačimi in seveda z veseljem poplaknili suha usta s postreženo pijačo. Nekateri so potolažili tudi lačne želodčke z dobrotami iz nahrbtnikov, ki so sedaj postali malo lažji, korak pa zato hitrejši in lahkotnejši. Pri tem nam je pomagala tudi pot, ki se je vila po ravnini, tako da smo veselo klepetali in se ozirali po lepotah in gozdnih sadežih, ki nam jih je ponujala narava. Odpadle kostanjeve ježice na cesti so nas opozarjale, da je kostanj zrel in mimogrede je bil nabran za večerni posladek. Kot bi trenil, smo prispeli do Pudgerjev, kjer sta nas Anica in Rok že čakala s polno mizo doma pečenih dobrot. Kar sline so se nam pocedile ob pogledu na polne krožnike svežega peciva, tople, dišeče kavice in dobre pijače. Prav lepo smo poklepetali, malo posedeli, predvsem pa se spet najedli sladkih dobrot. Ekipa se je okrepila še za eno članico, saj se nam je pridružila še Anica in podali smo se na zadnji kos poti mimo Punčeha, do izvira Ljubije in čez Honec nazaj na igrišče, kjer nas je čakal vroč golaž in domač kruh. Za obhod prve tretjine našega lepega kraja smo potrebovali dobre štiri ure, ki pa so bile izredno prijetne, zabavne, lahkotne, predvsem pa zelo slastne, zato se še enkrat najlepše zahvaljujemo vsem, ki so nas ob poti tako lepo sprejeli v svoj dom in nas prijazno pogostili. Nekateri smo bili bolj, drugi manj utrujeni, vsi pa veseli, da smo nekaj naredili zase. S prijetnimi občutki in lastnim zadovoljstvom smo se razšli, z željo, da se kmalu zopet vidimo.