Naj zima še tako stiska zobe v Belih Vodah, mesec december prinaša toplino, ki nas ponese v obdobje brezskrbnega otroštva, saj smo prav takrat nestrpno pričakovali prihod dobrih decembrskih mož.
Tudi letos na predvečer svetega Miklavža iz 5. na 6. december so otroci s sijajem v očeh in z nasmehom na obrazu pričakovali prihod svetega Miklavža, oblečenega v belo oblačilo, z mitro na glavi ter škofovsko palico in knjigo v rokah. No, tako je vsaj bilo pri tistih, ki so bili v Miklavževi knjigi zapisani z zlatimi črkami. Sveti Miklavž ima namreč tudi na pogled ne najbolj prijetne spremljevalce. Njihovo ime nam še danes nažene strah v kosti. Pravimo jim parklji. Njihova naloga je okarati poredne otroke, ki so v Miklavževo knjigo zapisani s črnimi črkami. Ker hudiču podoben videz parklja še ni dovolj strašen, za pravi strah poskrbi trušč, ki ga povzročajo velike in težke verige, s katerimi so parklji poredne otroke odpeljali s seboj, kdove kam. Poredne otroke je pred vrati čakala šiba. Pridne pa skromno darilce. Otroci so se Miklavžu za svoj prihod in v pozdrav do naslednjega leta zahvalili z molitvijo.
Tudi, če smo se letos znašli na Miklavževi črni listi, ne pozabimo, da za spremembe nikoli ni prepozno. Morda pa bomo že v naslednjem letu v Miklavževo knjigo vpisani z zlatimi črkami.