Po dolgem majskem deževju in nizkih temperaturah je končno posijalo toplo sonce. Na čudovito sončno jutro, smo se v soboto, 8. junija 2019, ob 6. uri, zbrali pri gostilni Razpodovnik. Društvo Vulkan Bele Vode je organiziralo planinski pohod na Moličko planino. Od Razpodovnika smo se z avtobusom odpeljali proti Lučam in naprej do parkirišča pod planino Podvežak. Oprtali smo si nahrbtnike in se odpravili proti pastirski koči na Podvežaku, s katere se nam je odprl lep razgled proti Rogatcu in Lepenatki. Privoščili smo si jutranjo kavico in šilce žganega, nato pa smo se podali na našo današnjo krožno pot. Po pastirski poti, med ruševjem, smo hodili v smeri proti Lastovcu, kjer se še vedno vidijo posledice požara, ki je pred 16 leti zaznamoval to planoto. Nato smo se povzpeli na Desko in pot nadaljevali proti Vodotočnem jezeru. Vodotočnik, kot ga tudi imenujejo, je visokogorsko jezero v obliki srca, ob katerem stoji pastirska koča. Pri koči smo naredili odmor, malo pomalicali, občudovali prelepo naravo in si nabrali nekaj novih moči. Od tu smo nadaljevali naš pohod v smeri proti Korošici. V daljavi smo lahko videli Kocbekov dom na Korošici, ki je bil uničen v požaru pred dobrim letom in pol. Ko smo premagali še pot do Moličke planine, je bil naš današnji cilj dosežen. Čas je bil za daljši postanek. Iz nahrbtnikov smo potegnili malico in pijačo, ter uživali v prelepem dnevu. Ogledali smo si kapelo sv. Cirila in Metoda, ki je postavljena na Molički planini na višini 1780 m. Zgrajena je bila leta 1898 in je bila v času postavitve najvišje ležeča kapela v Sloveniji, sedaj pa je druga najvišja. V 50. letih jo je odnesel plaz, vendar so jo domačini leta 1989 ponovno postavili. Vsako leto, 15. avgusta, za Veliki šmaren, se na Molički planini zbere ogromno planincev, vernikov, romarjev in drugih obiskovalcev, ki se udeležijo svete maše. Ko smo se najedli in odpočili, nas je čakal še zadnji del poti do planine Podvežak. V idilični pastirski koči sta nam tamkajšna pastirja pripravila zelo okusno enoločnico. Vsi smo jo z veseljem pojedli in zelo nam je teknila. Od tu nas je čakal le še kratek sprehod do avtobusa. Prijetno utrujeni in polni vtisov smo se odpeljali proti Belim Vodam. Zahvaljujemo se Tonetu Kustrbajnu, ki nas je vodil po prelepih poteh Korošice. Razgibana pokrajina, posejana s planinskimi pašniki in pastirskimi stezami nas je res očarala. Preživeli smo lep sončen dan v objemu narave in naredili nekaj koristnega za naše zdravje. Seveda pa ni manjkalo smeha in dobre volje, kar je značilno za vse naše izlete.
