Bele Vode

Pozdravljeni!

Vabim vas na 8. redni občni zbor KŠD VULKAN Bele Vode, ki bo v soboto, 22-2-2014, ob 19.30 v šolski telovadnici v Belih Vodah.

Kot veste, je občni zbor najvišji organ društva, ki razpravlja o delovanju društva in voli druge organe društva.

Državni zbor je dne 17. maja 2011 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o društvih (ZDru-1B), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 39/11, ter je pričel veljati dne 9. 6. 2011. Novela zakona zavezuje vsa društva, ki so že registrirana do uveljavitve tega zakona, da ob prvi spremembi statuta po uveljavitvi zakona, uskladijo pridobitno dejavnost s predpisi, ki urejajo SKD (standardna klasifikacija dejavnosti).

V ta namen objavljamo vzorec spremenjenega statuta na naši spletni strani, da si ga lahko ogledate in preučite. Uskladitev in spremembe pridobitnih dejavnosti določenih v statutu, mora društvo sprejeti na zboru članov. Zato vas vse lepo prosim, da si spremenjeni in usklajeni statut našega društva preberete, predvsem bodite pozorni na označene spremembe. Na občnem zboru bomo sprejem sklepa o spremembi statuta dali na glasovanje.

Občni zbor je sklepčen, če je ob predvidenem pričetku prisotnih več kot polovica članov društva.Če ob predvidenem začetku občni zbor ni sklepčen, se začetek odloži za 30 minut. Po tem času je občni zbor sklepčen, če so prisotni vsaj trije člani. (23. člen statuta)

Če se odloča o spremembi pravil ali o prenehanju delovanja društva, je potrebno, da za to glasuje najmanj dve tretjini članov. (21. člen statuta)

Poleg tega bomo pregledali delovanje društva v preteklem letu, in postavili smernice za prihodnje leto.

Dnevni red:

1. Uvod, ugotovitev sklepčnosti in izvolitev delovnih organov občnega zbora

2. Sprememba in posodobitev statuta društva

3. Poročilo o delu društva v letu 2013

4. Finančno poročilo za leto 2013

5. Razprava o poročilih

6. Plan dela društva v letu 2014

7. Razdelitev dežurstev na igrišču

8. Razno

Po končanem zasedanju občnega zbora bo poskrbljeno za druženje na bolj slasten, zabaven in sproščen način.

Lep pozdrav in nasvidenje na občnem zboru!

Predsednica Marjeta Mazej

V ponedeljek 25.11.2013, smo se v mrzlem jesenskem popoldnevu zbrale pri Razpodovniku, kjer smo imele kuharsko delavnico. Pripravljale smo bučne jedi.
Naš mentor je bil Zmago Rovšnik. Najprej nam je predstavil zgodovino buč, da prihajajo iz Amerike, k nam pa so jih prinesli Španci. Izvedele smo kako se gojijo, kakšna tla potrebujejo za rast in razvoj in kako jih skladiščimo.
Buče so tudi zelo zdravilne imajo namreč diuretske lastnosti, so primerne za dieto in za zdravljenje kožnih bolezni, zato jih zelo priporočajo v prehrani ljudi.
Buč je veliko vrst, v kulinariki pa se največ uporabljajo: muškatna buča, hokaido, tivoli ali špagetarica ter čajote.
Pripravile celo paleto jedi; od namaza, juhe, ajdove štruklje, njoke, zapečen pire, zavitek z rdečim zeljem, rižoto, pogačo, bučno pito ter sladoled.
Vse smo pridno pomagale pri pripravi hrane, radovedno spremljale mentorja, postavljale razna vprašanja na katera smo dobile odgovore ter kuhale tako, da je čas delavnice hitro minil.
Na koncu smo vse jedi z veseljem pokusile in ugotovile, da so vse zelo, zelo dobre.
Zahvalila bi se Katji in Manci Stropnik, ki sta nam za eno popoldne odstopile kuhinjo, da smo našo kuharsko delavnico lahko izpeljali. Dogovorile smo se da bomo kmalu spet kuhale, saj tako vedno izveš kaj novega in zanimivega, kar nam koristi pri vsakodnevni kuhi.
Z delavnice smo odšle dobro site z novimi recepti in idejami.

Ob druženju mladih in starejših članov, katere povezuje Stane Podvratnik v Kulturnem športnem društvu VULKAN Bele vode, se je že nekaj let kalila misel, da skupaj obiščejo očaka v Julijskih Alpah, ki je simbol naše domovine.

V lanskem letu smo prav pod njim med Staničevo koči in Kredarico na pobočju rjavine doživeli vse letne čase. To dobro organiziranost prej omenjenega predsednika ni vzelo volje, da je zbral pohodnike, katere je s pomočjo prijateljev navdušil, pripravil ter v zgodnjem petkovem jutru popeljal v dolino vrat, kjer smo se v prebujajočem jutru občudovali vršace Julijskih Alp. Planinska tabla pri Aljaževem domu v Vratih je nam vlila upanja, da smo izbrali pravo pot mimo spomenika posvečenega padlim partizanom gornikom, žuborečega potoka, vse do prve preizkušnje s klini, kjer smo premagali Prag, občudovali predrzne kozoroge, ter zrli v steno Triglava. Pri studenčku smo zajtrkovali, okrepili ter se klimatizirali na višino. Sončna kopel proti Kredarici je naše korake skorajda upočasnila, a smo na planinski postojanki nabrali novih moči, ter pri kapelici Mariji Snežne utrdili upanje, da s skupnimi močmi osvojimo vrh Triglava.

Kolona štiriindvajsetih dobro opremljenih planincev se je napotila preko malega in srednjega Triglava, kjer smo z dialogom srečnežev, ki so že doživeli občutek vrha, krepili pričakovanje. Vzeli smo si veliko časa za dostop, kakor tudi za planinski krst ob Aljaževem stolpu. Morali smo se spustiti do našega počitka na domu na Doliču, kjer je prijazno osebje z mlado natakarico, gostobesedno Sonjo ter nasmejano oskrbnico Mileno, z vso srčnostjo toplo sprejele, ter nam pokazale prostor, kjer smo se lahko dodobra spočili. Nekaterim je to še kako prav prišlo, saj so bili primorani premagati samega sebe, ter s pomočjo vodnikov in prijateljev korak za korakom po mukah prispeti do koče.

Okrepljeni od močnega zajtrka in toplega napitka, smo se podali preko Hribaric do Zasavke koče na Prehodavcih. Kjer smo brez obremenjenosti zrli v čudoviti gorski svet, občudovali doline ter prepoznavali vrhove bližnje in daljne okolice. Po prijetne druženju, igranju kart, družabnem klepetu smo se podali po zeleni dolini Triglavskih jezer, kjer je čudovita flora zastajala dih nas občudovalcev.

Na Sedmerih jezerih smo s skrbnikom ter osebjem ob zvokih kitare kronali dvodnevno druženje ob petju prepoznavnih pesmi. Organizator je vzpostavil stik z avtobusnim šoferjem, ki nas je že čakal v dolini, zato smo morali prisluhniti ukazu, da moramo iti domov. Pri Črnem jezeru smo napravili še zadnji počitek, ter se ne-zavedajoč podali v strmino Komarče, kjer smo v daljavi zagledali streho našega avtobusa, a do njega je bilo treba napraviti še nešteto korakov.

Na pol spusta je naš spust malo ublažil izvir Save Savice, ki smo ga lahko občudovali z višine. Obogateni od mnogih doživetij smo nahrbtnike predali skrbnemu avtobusnemu šoferju, sami pa z zadnjimi močmi zasedli svoja mesta na avtobusu. Nekaj kilometrov vožnje ob Bohinjskem jezeru, je v nekaterih prebudilo željo po kopanju, ki pa je nismo mogli uresničiti vse do tolmuna, ki ga zaznamuje odskočna deska za adrenalinski skok v čisto bistro vodo. Božanska kopel je razigrala še najbolj otopele, zato se nekateri niso utegnili sleči. Zato so to lahko srečni, zadovoljni to opravili kasneje.

Kramljanje na avtobusu, prešeren smeh je prav gotovo dokaz, da je pohodništvo v gore ob sočloveku idealen oblikovalec lastne osebnosti zdrave družbe.

Vsa zasluga osvojenega očaka ter srečne vrnitve v dolino, gre našima vodnikoma Filipu Vrabiču in Tonetu Kosterbanju.

Kulturno športno društvo Vulkan, Bele vode

Kulturno športno društvo Vulkan Bele Vode se je 30.8.2010 z 18. člani društva odpravilo na Triglav. Kljub nestanovitnem vremenu in slabi vremenski napovedi smo preživeli dva čudovita dneva v naših gorah.

V prebujajočem se jutru, ob žuborenju gorskega potoka preko gozdne meje obdane z skalami, nas razveseli zimska idila z zimskimi snežinkami, ki plešejo okoli nas.
Zaskrbljeni obrazi ter težki trenutki odločitve ne morejo premagati navdušenja ob misli, da bi morebiti le dosegli vrh naše domovine. Malo utrujeno prispemo do Staničeve koče, kjer s toplim napitkom ter hrano okrepimo telesne moči. Po nekaj urnem čakanju ob močnem sneženju še vedno tli upanje da bodo topli sončni žarki stopili nekaj cm debelo sneženo odejo. Po nekaj oklevanja se podamo na pot do Kredarice, odkrijemo nekaj markacij ter s čistim obzorjem občudujemo gorski svet. Potrebno je tudi iskanje jeklenic s pomočjo katerih preko rži v močnih sunkih vetra prispemo do Kredarice, kjer občutimo varnost in občudujemo toplino tamkajšnje planinske postojanke. Skozi okno opazujemo Aljažev stolp na vrhu očaka, kakor tudi s sokolskim pogledom prepoznavamo kraje pod nami. Nekaj telefonskih klicev in posvetovanje z vremenoslovci je botrovalo k skoraj dokončni odločitvi, da je tokrat naš končni cilj že dosežen.

Po dobro prespani noči, obilnem zajtrku ter zavijanju močnih vetrov, smo napravili skupinsko sliko ter se spustili proti Vodnikovem domu. Taljenje snega in velike padajoče kaplje nam ponovno prebujajo željo po osvajanju naših vrhov. Lepa panoramska pot do Pokljuke nas sprosti, obisk pri pastirju na planini Konjšice pa opozori, da se vračamo nazaj v svoj vsakdan.
Vsa zasluga srečnega prihoda v dolino Pokljuke gre našima vodnikoma Filipu in Tonetu, ki sta nas navkljub ekstremnim vremenskim razmeram za ta letni čas varno pripeljala do našega šoferja Silvestra.

Filip Vrabič in Stanko Podvratnik