Ob druženju mladih in starejših članov, katere povezuje Stane Podvratnik v Kulturnem športnem društvu VULKAN Bele vode, se je že nekaj let kalila misel, da skupaj obiščejo očaka v Julijskih Alpah, ki je simbol naše domovine.
V lanskem letu smo prav pod njim med Staničevo koči in Kredarico na pobočju rjavine doživeli vse letne čase. To dobro organiziranost prej omenjenega predsednika ni vzelo volje, da je zbral pohodnike, katere je s pomočjo prijateljev navdušil, pripravil ter v zgodnjem petkovem jutru popeljal v dolino vrat, kjer smo se v prebujajočem jutru občudovali vršace Julijskih Alp. Planinska tabla pri Aljaževem domu v Vratih je nam vlila upanja, da smo izbrali pravo pot mimo spomenika posvečenega padlim partizanom gornikom, žuborečega potoka, vse do prve preizkušnje s klini, kjer smo premagali Prag, občudovali predrzne kozoroge, ter zrli v steno Triglava. Pri studenčku smo zajtrkovali, okrepili ter se klimatizirali na višino. Sončna kopel proti Kredarici je naše korake skorajda upočasnila, a smo na planinski postojanki nabrali novih moči, ter pri kapelici Mariji Snežne utrdili upanje, da s skupnimi močmi osvojimo vrh Triglava.
Kolona štiriindvajsetih dobro opremljenih planincev se je napotila preko malega in srednjega Triglava, kjer smo z dialogom srečnežev, ki so že doživeli občutek vrha, krepili pričakovanje. Vzeli smo si veliko časa za dostop, kakor tudi za planinski krst ob Aljaževem stolpu. Morali smo se spustiti do našega počitka na domu na Doliču, kjer je prijazno osebje z mlado natakarico, gostobesedno Sonjo ter nasmejano oskrbnico Mileno, z vso srčnostjo toplo sprejele, ter nam pokazale prostor, kjer smo se lahko dodobra spočili. Nekaterim je to še kako prav prišlo, saj so bili primorani premagati samega sebe, ter s pomočjo vodnikov in prijateljev korak za korakom po mukah prispeti do koče.
Okrepljeni od močnega zajtrka in toplega napitka, smo se podali preko Hribaric do Zasavke koče na Prehodavcih. Kjer smo brez obremenjenosti zrli v čudoviti gorski svet, občudovali doline ter prepoznavali vrhove bližnje in daljne okolice. Po prijetne druženju, igranju kart, družabnem klepetu smo se podali po zeleni dolini Triglavskih jezer, kjer je čudovita flora zastajala dih nas občudovalcev.
Na Sedmerih jezerih smo s skrbnikom ter osebjem ob zvokih kitare kronali dvodnevno druženje ob petju prepoznavnih pesmi. Organizator je vzpostavil stik z avtobusnim šoferjem, ki nas je že čakal v dolini, zato smo morali prisluhniti ukazu, da moramo iti domov. Pri Črnem jezeru smo napravili še zadnji počitek, ter se ne-zavedajoč podali v strmino Komarče, kjer smo v daljavi zagledali streho našega avtobusa, a do njega je bilo treba napraviti še nešteto korakov.
Na pol spusta je naš spust malo ublažil izvir Save Savice, ki smo ga lahko občudovali z višine. Obogateni od mnogih doživetij smo nahrbtnike predali skrbnemu avtobusnemu šoferju, sami pa z zadnjimi močmi zasedli svoja mesta na avtobusu. Nekaj kilometrov vožnje ob Bohinjskem jezeru, je v nekaterih prebudilo željo po kopanju, ki pa je nismo mogli uresničiti vse do tolmuna, ki ga zaznamuje odskočna deska za adrenalinski skok v čisto bistro vodo. Božanska kopel je razigrala še najbolj otopele, zato se nekateri niso utegnili sleči. Zato so to lahko srečni, zadovoljni to opravili kasneje.
Kramljanje na avtobusu, prešeren smeh je prav gotovo dokaz, da je pohodništvo v gore ob sočloveku idealen oblikovalec lastne osebnosti zdrave družbe.
Vsa zasluga osvojenega očaka ter srečne vrnitve v dolino, gre našima vodnikoma Filipu Vrabiču in Tonetu Kosterbanju.
Kulturno športno društvo Vulkan, Bele vode
