Letošnje »aprilsko« poletje nas je, vsaj do sedaj, pošteno namočilo. Kar ni in ni bilo sobote, ki bi obljubljala vsaj pretežno lepega vremena. Od začetka junija smo datum prestavljali iz vikenda v vikend. Končno se je Društvo Vulkan odločilo, da bo v soboto, 2.7.2016, naš planinski izlet na Viševnik izpeljalo, pa naj stane kar hoče.
Viševnik (2.050 m. n. v.) nad Pokljuko velja za najlažje dostopnega dvatisočaka pri nas. Ker je nadmorska višina izhodišča precej visoka, vzpon pa relativno lahek, je Viševnik zelo popularna gora za sobotne in nedeljske izlete. Predvsem tudi zato, ker je razgled odličen, če je vreme lepo. Prijavljenih nas je bilo skoraj za poln avtobus in vedeli smo, da se bomo imeli super, pa naj padajo ušpičene prekle. Vedno se imamo, kadar nas Vulkan odpelje na izlet. Ob 5.30 uri smo se napokali na avtobus pri Razpodovniku. Vožnja tja je bila najprej malo zaspana, nekateri so se šele prebujali, drugi so bili že v elementu. Mimo Ljubljane, Jesenic, skozi Gorje in Zatrnik smo po treh urah prispeli na Rudno polje, kjer so že v časih avstro-ogrske monarhije postavili vojašnico, nasproti katere je urejeno parkirišče. Tam nas je Edo, voznik avtobusa, spustil na prosto. Na parkirišču so se veselo sprehajale krave, kar med parkiranimi avtomobili. Okolica na Rudnem polju pa je čudovita. Prelep smrekov gozd, do kamor ti seže oko. Čeprav je za gobe na tej višini še prekmalu, smo vsi vedeli, da morajo biti ti prekrasni gozdovi bogati z njimi. Nadeli smo si nahrbtnike in jih napolnili z »gorivom«. Naredili smo še par gasilskih fotografij z Viševnikom v ozadju, nato pa smo se po gozdni poti sprehodili do vznožja smučišča na Pokljuki. Tu se je pot razcepila. Ena je vodila proti Viševniku, druga pa proti Blejski koči na Lipanci. Razdelili smo se v dve skupini. Večja skupina se je napotila v smer proti Viševniku, druga, manjša, pa proti Blejski koči. Dogovorjeni smo bili, da se znova vidimo pri Blejski koči, mimo katere se bo skupina z Viševnika vračala ali pa pri avtobusu.
Prva skupina, ki se je odločila osvojiti Viševnik, se je sklenila povzpeti čez Jezerce in Srenjski preval. To je pot za katero se odloči manj planincev. Najprej po cesti, nato pa po dobro uhojeni poti so se začeli vzpenjati skozi gozd. Po nekaj minutah se je pot položila in prešla na razmeroma strma južna pobočja Plesišča. Prečkali so jih, nato pa stopili na nekakšen hrbet prej omenjenega vrha. Pod seboj so lahko opazovali planino Konjščico. Pot se je nadaljevala med rušjem, pod strmimi pečinami. Po krajšem vzponu so prispeli v krnico Jezerca, ki leži prav v osrčju skupine Draških vrhov. Mimo stalnega izvira so se povzpeli na Studorski preval, od tu pa jih je pot pripeljala na Srenjski preval. Po lahkem in razglednem terenu so od tu dokaj hitro dosegli vrh Viševnika. To je eden od najvišjih vrhov v grebenu, ki Pokljuško planoto ločuje od doline Krme. Z vrha je bil prelep razgled na sosednja Draška vrhova, Triglav, Ablanco nad Konjščico in na Pokljuške gozdove.
Druga skupinica, nekaj tistih, ki so si zaželeli ne prenapornega, ampak vseeno lepega izleta, pa se je v tem času počasi vzpenjala na Blejsko kočo na Lipanci (1630 m.n.v.). Pot jih je kar nekaj časa vodila po cesti, kasneje se je preusmerila levo v gozd in se je na začetku kar strmo vzpenjala. Skoraj do vrha je pot vodila po prijetnem hladu, lepi, mehki gozdni potki, ki se je malo vzpenjala, pa spet malo spuščala. Pot sicer ni bila zelo naporna, se je pa kar malo vlekla. Po dobrih 2 urah so prispeli na Blejsko kočo, kjer je bilo kar veliko obiskovalcev. Pojedli so malico, malo posedeli, nato pa so se po drugi poti odpravili nazaj proti avtobusu.
Oblaki, ki so se že cel dan nabirali na nebu, so končno popustili in ulilo se je kot iz škafa. Žal, pol ure prekmalu. Mala skupinica je bila že na varnem, v avtobusu. Drugo skupino, ki se je vračala z Viševnika preko Srenjskega prelaza in mimo Blejske koče, pa je dež ujel ravno na koncu njihovega sestopa. Pa nič zato, saj smo pri letošnjem vremenu morali pričakovali tudi to možnost, tako, da smo imeli s seboj suha oblačila. Nekaj časa smo še ostali na Rudnem polju, pojedli ostanek malice, popili par »takratkih«, da se ne bi prehladili, nato pa smo se počasi odpravili proti domu. Vožnja domov je bila vesela, polna vtisov, nekateri so bili bolj utrujeni, drugi manj. Tako zelo lahek naš vzpon na Viševnik, kot nekateri govorijo, vendarle ni bil. Dobro smo se prepotili in v slabih 3 urah premagali preko 700 m nadmorske višine. Na koncu pa smo bili bogato nagrajeni s čudoviti razgledi navzdol na planoto Pokljuko, naokoli proti Bohinjskih goram in navzgor proti Triglavu, ki se nam je zdel kot na dlani, pa čeprav bi do njega izpod Viševnika potrebovali več kot šest ur hoda. Vreme je skoraj zdržalo, če nas ne bi namočil tisti naliv čisto na koncu poti, bi bilo že prelepo. Vsi smo bili z današnjim izletom tako zelo zadovoljni, da smo že začeli delati načrte za naslednjega.
